Matej Bizovičar Moja prva samostojna skupinska razstava

MATEJ BIZOVIČAR

Moja prva samostojna skupinska razstava

Galerija TukadMUNGA, Soteska 8

od 3.9. - 10.9.2010

Otvoritev razstave bo v petek 3.9.2010, ob 20. uri.

V likovnem društvu Matej Bizovičar smo se se odločili, da na prihajajoči razstavi predstavimo nekatere vidnejše člane z likovnimi deli nastalimi v zadnjih petnajstih letih bolj ali manj aktivnega delovanja. Dasiravno gre za avtorje z izrazito individualno noto, je vendarle moč opaziti nekatera stičišča. Umetnike druži želja po čistosti primarnega likovnega izražanja. Prav tako je v njihovih delih čutiti močno noto predanosti okolju v katerem živijo in ustvarjajo. Ob sprehodu med deli lahko tudi zaznamo rdečo nit iskanj, spraševanj in predajanj nekim zunanjim ali osebno notranjim svetovom in prostorom.
Izraz psihološke krajine se zdi na mestu pri marsikatirem delu. Dela, ki so kot preslikajoči se notranji vrtovi v katerih se lahko srečata in zlijeta ustvarjalec in senzibilni opazovalec niso značilna le za barvna polja Ane Fajt, njena haiku gesta, ki se porodi kot strel iz prenapetega loka, trenutek leta puščice,ki je plod koncentracije trenutka pogojenega z dolgoletno rastjo lesa in njegovega upiranja mojstrovi volji, ki pa lahko skupaj tvorita le ničelno točko.Tako podobno tistemu srečanju umetnika in opazovalca. Zanimiv je tudi paradoks, ki ga umetnica izpostavi z odtisom taiste geste. Poteza torej, ki s svojo zrcalno podobo znegira samo sebe.Gesta ob odtisu izgubi lasten unikum in s tem svojo bit, namesto nje pa nam ostane le še njena popačena zrcalna podoba, nekakšna pop verzija podvržena estetskim kanonom a brez vsake vsebine. Značilno slikarsko potezo najdemo tudi v nekatirih delih Adriana Krkiča, ki nam na svojstven način predstavlja svojo veliko strast do podvodnega ribolova. Njegove ribe naslikane na naplavine so upodobljene na različne načine, od povsem ilustrativnih, pa do del kjer likovna govorica že začenja živeti neko polno, sebi lastno življenje. Podobno je zavezan k upodabljanju živali tudi kipar Mate Tejkovski.

Tejkovski nam s svojimi lesenimi skulbturami predstavlja neredko ironičen živalski svet v katerega so bitja priklicana v življeje ne le nam v zabavo, temveč nas tudi nagovarjajo k razmisleku o naši civilizaciji in o našem osebnem odnosu do ostalih živih bitij. Zanimivo pa je, da ribo najdemo tudi v slikah Avgusta Bizmana. Riba pa je pri njem zgolj v vlogi simbola zgodnjega krščanstva, ki ga kot večnega iskalca božje resnice tako privlači da jo tudi nam, stisnjeno v levo pest, pozdrav revolucijonarjev, pod sliko zadnje večerje na kateri Kristusa obdajajo dolgonosi apostoli, nudi v razmislek. Njegova druga slika, Iluminatorjeva celica pa nas spomni, da imamo opravka z bivšim patrom stiškega samostana, ki ni nikoli zapustil vere, le njeno izkrivljeno interpretacijo cerkve. Podobna je tudi vnema slikarja Andreja Bergbaverja, ki se je naselil v hiši za katero je izvedel iz steletove biografije o Ivanu Groharju. Stele namreč v njej omenja domačijo kot kraj, kjer se je Groharju porodila ideja o sejalcu, ko je gospodarja Župco, dodobra podprt z domačim jagodovcem, opazoval pri sejanju. Bergbaverjevo slikarstvo je nedožna zgodba močno zaznamovala, pred nami so dela iz njegove serije Slovenska kmečka opravila, kjer ironično a ne brez spoštovanja polemizira s tradicijo slovenskega slikarstva dvajsetega stoletja, ki vse tja do Bernika in Irvinov ne more preseči fetiša slovenske grude i njenega kmečkega človeka.
Kot se neredko zgodi pa dela omenjenih avtorjev med seboj zaživijo v nekih novih, do sedaj tudi samim avtorjem popolnoma neznanih tonih in povezavah. To pa je tudi največja vrednost in lepota takšnih razstav.