7.12. ob 20h - 18.12.2009
Defonija je koncertna serija, ki sproža številne učinke, z njimi pa tudi nesporazume. Najraje jo vtaknejo v predal »jazz«, čeprav gre pri njej v osnovi za najrazličnejše improvizacijske prakse. Ja, z njimi kajpak tudi »jazzovske«. Na Defoniji se nikdar ne ve, kaj bomo prejeli, pa vendarle lahko nekako vemo, kaj pričakovati – tvegano, radikalno igro, vožnjo v nepredvidljive smeri in glasbeno svežino. Vsekakor pa Defonija ni prostor za enodimenzionalnosti, monokulture, žanrsko zaprtost vase. Defonija je priložnost za užitek v muzikah in poslušalska šola obenem.
Dobro vemo, kako je s poslušanjem danes, v času navidezne dostopnosti vsega. Poslušanje je v glavnem regresivno, v okolju, kjer gredo reči »skoz eno uho noter, skoz drugo ven«, pa tudi nepotrebno: Napeljuje k zgodovini, spominu, koncentraciji, empatiji, dialogu, polilogu. Velika večina ljudi poslušanje zamenjuje z »uboganjem«, s »poslušljivostjo«, in pri tem ne ve, da obstoji tudi glasba, ki se ne giblje ves čas enakomerno, predvidljivo in ne ponuja varnih zatočišč. Na svetu je tudi glasba, za katero si je treba vzeti čas.
Tina Drčar si je vzela čas za Defonijo. To se pravi, da rada posluša in da pri tem – kar pri tem ni zanemarljiv podatek – ni niti malo poslušna. Slednje dejstvo jo zelo približa samim muzičistom, muzičistkam, ki jih na svoj oder vabi Defonija. V svojem likovnem postopku, s katerim vizualizira izjemno zmuzljiv in občutljiv glasbeni material, je Tina pokazala naravnost neverjetno stopnjo seganja po bistvu: Nikdar sicer ne vemo, kaj bomo prejeli na koncertu, a s Tininih plakatov in letakov nam je zadeva že precej bolj jasna. Kdor med nastopajočimi vidi njeno delo, ta se po navadi zastrmi, vpraša za avtorico, za izvod, hoče tak dizajn na svojem novem albumu ... Defonija in njeni ljudje že po svoji »notranji naravi« cenijo avtorski pristop, svet pogumnih unikatov, in če jih avtorica oplazi z njihovo najintimnejšo noto, potem še toliko lepše. Kakor je Defonija odvisna od socialnega momenta, od poslušalske odzivnosti, tako nanjo vplivata tudi plakat, letak. Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je pot sklenjena – Tina posluša material, ta pa je, ko je odigran »v živo«, takšen, kakršen je, tudi zaradi njene likovne vloge. Špil je namreč splet neverjetnih okoliščin. Če so pod odrom trije fotografi, je drugačen kakor tedaj, ko ni nikogar. Če med publiko kdo kaj pripomni, se to v naslednjem hipu zasliši z odra. Če sta plakat in letak narejena z znanjem in ljubeznijo, se znanje in ljubezen poznata tudi v zvenu.
Tina Drčar je z leti postala nepogrešljiv del tiste skupnosti, ki je v širnem glasbenem svetu sicer – po krivici – marginalizirana, a je med najmočnejšimi. Pravi pravcati hard-core. V Defoniji so namreč doma zvesti ljudje, ki ne lažejo in ne slavijo lahkih zmag. Velik užitek je sodelovati z osebo, ki brez velikih in odvečnih besed ve, za kaj gre v takšni muziki.
Miha Zadnikar
vodja koncertnega cikla Defonija
No comments:
Post a Comment